Ob steni stojim in čakam, kaj bo.
Ko dečki in deklice odpojejo,
mož stopi predme.
Modro stoji in nekaj belega v desni drži
in nekaj rahlega v levi.
Pa začne desnica in riše in pleše po meni,
levica pa gleda.
Čez nekaj časa pa ona na delu:
po meni vsepovprek drsa veselo
in lika in gladi me,
da sem vsa lepa,
kakor sem bila prej.
Nato pa paglavec v klopi vstane in predme stopi
pa začne ravno tako, ne prav tako,
vse bolj okorno, trdo, da mu je hudo.
Z otroki je križ! Kdo sem?
Le išči me, pa me dobiš!

Tabla.