Slišim godce. Tam pod eno supo pred enim podam en kup otrok in mladih ljudi na preži stoji. "Kaj je to?" vprašam enega, ki ima veliko za postoriti. "Le potrpite, gospod," pravi on, "hmalu in z eno besedo vam bom vse povedal. Tu je poroka. Oven je poročna priča, Medvedka teta, Petelin ženin, Lisica nevesta, svatje, ki plešejo, ko Volk in Ovčica, Maček in Miška, Pes in Zajklja, Komar in Muha, Bober in Ščuka, Orel in Golobica. Družica je Štorklja, od mlade Hudič bi tudi zraven prišel, če bi njega nevesta za druga vzela. Tega Lisjak ni pustil, ker baroko nose in z njo svoje rožice zakriva. Drug je ta mlade Kozl. Medved na bas gode, otroci od Mačka na gosli godejo, Lisjak na citre igra. Bik in Merjasec trobeta, Jazbec piska, jaz sem pa Pegam, njih natakar. Gospod! Vi mislite, da so to izmišljotine, je pa vse res. Vsak se tako piše. To so priimki."

[ni odgovora]